Razlaga mozaika

(razlaga Nataša Govekar, Centro Aletti)
Med največkrat upodobljenimi prizori v umetnosti patra Rupnika in njegovega ateljeja je prav prizor Angelovega oznanjenja Devici Mariji – to je že 19. tovrstna podoba.

Poleg prisotnosti angela in Device Marije je na teh prizorih običajno najpomembnejši element pergamentni zvitek. Ta zvitek nam prikliče v spomin starodavno besedo, tisto, ki je bila v začetku pri Bogu: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog" (Jn 1,1).

Kako je prišlo do spočetja te večne Božje Besede v Marijinem naročju? Staro izročilo pravi, da je Marija spočela preko ušesa, preko poslušanja: tako zelo je poslušala Božjo Besedo, da se je ta v njej naselila, začela je v njej prebivati in je tako postala telo. V armenskem bogoslužju na praznik oznanjenja takole molijo: Božja Beseda se je po Marijinem sluhu spustila v njeno naročje in si oblikovala telo iz Marijine krvi, tako da je pomešala to, kar ne more biti pomešano, božjo in človeško naravo.

Ta ikonografska povezava med zvitkom Božje Besede in Marijinim telesom pokaže na prehod od Besede k Podobi, od poslušanja h gledanju. Prej smo Božjo Besedo lahko samo poslušali, odslej jo lahko tudi vidimo, saj je po Mariji postala Obličje.

Naslednji ikonografski element, ki pritegne našo pozornost, je klobčič, ki ga drži v rokah Marija. Klobčič se je v marijanski ikonografiji pojavil v povezavi z apokrifnimi evangeliji, ki poročajo, da je Marija takrat, ko jo je obiskal nadangel Gabrijel, tkala škrlat za tempeljsko zagrinjalo. To Marijino tkanje pa ima zelo globok teološki pomen. Resnični tempelj je namreč Kristusovo telo (prim. Jn 2, 21). Marija torej tke škrlat za Kristusovo telo, spleta meso za Božjo Besedo. Običajno drži klobčič v svojem naročju, na maternici, kajti prav tam Kristus prejema obleko telesa, se pravi človeško naravo.

V sirskem izročilu Marijo imenujejo Tkalka. Ta star marijanski naziv je povezan s tako imenovano "teologijo obleke", s katero sirski cerkveni očetje razlagajo človekov padec in Kristusovo odrešenje. Po sirskem izročilu namreč Adam in Eva v raju nista bila naga, ampak odeta v oblačila slave in luči, z grehom pa sta to oblačilo izgubila. Da bi pokrila svojo goloto, sta tako uporabila smokvine liste, se pravi neko drugo, tujo obleko. Za sirske avtorje je celotna zgodovina odrešenja povezana v vprašanjem "obleke". Lahko bi rekli, da je odrešenje pravzaprav "oblačenje Adama". Kristus pride na svet in si nadene naše človeško telo, da bi Adamu vrnil oblačilo slave, ki ga je izgubil. V tej teologiji oblačenja ali odevanja ima Marija ključno vlogo, saj prav ona Božjemu Sinu splete to Adamovo obleko, se pravi človeško telo.

Božja Mati je podoba človeka, ki pusti prostor Bogu. Marija je Devica; zaveda se, da nima življenja v sebi, ni gospodar življenja in življenja ne more dati, zato se odpre tistemu, ki ima življenje, ki je darovalec življenja, ki je Življenje samo.

Evangeljski odlomek o oznanjenju se konča z besedami: "In angel je šel od nje" (Lk 1,38). Kam neki je šel ta angel, ko je šel od Marije? Skupaj z italijanskim jezuitom Silvanom Faustijem lahko odgovorimo, da nadangel Gabrijel še naprej hodi po svetu, dokler ne bo sleherni človek sprejel Božje Besede v svoje srce in ji dovolil, da v njem prebiva. V krščanski ikonografiji je namreč Marija vedno podoba Cerkve: to, kar se je v njej zgodilo na telesen način, se po zakramentih ponavlja v Cerkvi.

 Tisti, ki prebivajo v tej hiši, se bodo s to podobo ob vhodu pogosto srečevali in tudi romarji, ki bodo tu le nekaj dni, bodo verjetno zapuščali Rim prav s to podobo v očeh. Naj vsem velja želja, da bi nam ta mozaik pomagal razločevati, katero besedo želimo poslušati in kateremu glasu želimo slediti ter da bi nam bil v navdih tudi za naše prevajanje Besede v podobo, v življenje.

---------------

Ne prosimo te, da ponoviš

svoje rojstvo v človeški naravi,

ampak da nas prežmeš s svojo nevidno božanskostjo,

kot si to na edinstven način storil z Marijo

in kot to zdaj duhovno delaš s Cerkvijo.

Daj, da bi te tudi naša vera spočela,

da bi te porodil um, ki ga ni načela propadljivost,

da bi te duša, vedno utrjena

z močjo Najvišjega, mogla sprejeti v goste.

Ne porajaj se iz nas, ampak se v nas razodeni,

bodi res za nas Emanuel, Bog z nami.

milostljivo ostani med nami, bojuj se za nas.

Samo tako bomo zmagali.

(iz mozarabskega božičnega bogoslužja)