Ob ustanovitvi zavoda »Collegium Slovenorum in Urbe« 22. novembra 1960, je bil imenovan za rektorja p. Anton Prešeren. Zaradi bolezni p. Prešerna je bil 4. januarja 1965 dr. Jezernik imenovan za prorektorja, dr. Vodopivec za vicerektorja, p. Anton Legiša je postal ekonom in p. Karel Truhlar spiritual. Tako je ostalo vse do 6. januarja 1972. 7. januarja tega leta je Kongregacija za semenišča imenovala dr. Maksimilijana Jezernika za rektorja in dr. Jošta Martelanca za vicerektorja. Vicerektorji so se po odhodu Martelanca l. 1975 v Slovenijo menjali skoraj vsako leto in vedno je to mesto zasedal eden od študentov. Od l. 1984 do l. 2001 je bil vicerektor dr. Jožko Pirc. 11. julija 2001 je bil dr. Jezernik zaradi oslabelosti razrešen službe rektorja Zavoda in na to mesto je bil imenovan njegov pomočnik dr. Jožko Pirc.
V zavodu se je do tedaj zvrstilo 109 gojencev, ki so bili vpisani v knjigo z različnimi opombami. Tako so prišli prvi trije iz Argentine, ko iz domovine prihod na študij sploh še ni bil mogoč. Pokojni dr. Štefan Steiner je bil prvi znanilec pomladi iz Slovenije in potem se jih je do danes zvrstilo kar 75, med njimi so tudi štirje škofje: koprski msgr. Metod Pirih in njegov pomožni dr. Jurij Bizjak in ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran in škof v Murski Soboti dr. Marjan Turnšek.
Gotovo bi bil pričujoči zapis, ki je sicer posvečen p. Antonu Prešernu, nepopoln, če ne bi vsaj v nekaj stavkih orisali lika njegovega najtesnejšega sodelavca in po njegovi smrti tistega moža, ki je njegovo dediščino peljal naprej: to je dr. Maksimilijan Jezernik. Rojen je bil 22. februarja 1922 v Gornji Ponikvi pri Žalcu. Med vojno so Nemci zasedli Štajersko in kot maturant je l. 1942 prišel v Rim, kjer je bi sprejet v Zavod za širjenje vere (Propagando). Tam se je tudi prvič srečal s p. Prešernom, ki je bil spovednik slovenskih bogoslovcev na Propagandi. Lahko rečemo, da so ta srečanja usodno zaznamovala njuno kasnejše sodelovanje. Na univerzi tega zavoda je končal študij bogoslovja in bil na Veliko noč l. 1949 posvečen v duhovnika. Nato je nadaljeval študij filozofije in misiologije na Urbaniani ter študij prava na rimski univerzi La Sapienza.
Kot izredno prizadeven človek, poln energije, si je pri predstojnikih na Propagandi pridobil takšno zaupanje, da so ga že l. 1950 imenovali za asistenta pri vodstvu zavoda. To službo je opravljal do l. 1958, ko je bil imenovan za vicerektorja, kar je ostal do 31. marca 1965, ko je bil na predlog kardinala Agagianiana imenovan za rektorja filozofskega zavoda univerze papeža Urbana VIII. v Rimu, kratko imenovane Urbaniana. Ves čas je bil hkrati tudi profesor filozofije na tamkajšnji univerzi. Veliko skrb je posvečal urejanju zbornika tega zavoda Alma Mater.
Kot član zavodskega vodstva se ni zavzemal zgolj za študij gojencev, ampak tudi za njihovo razvedrilo. Zanje je tudi vedno organiziral poletne kolonije in izlete. Posebno se je zavzel za povezavo rimskih Slovencev. Leta 1957 je začel organizirati majniške izlete za rimske Slovence in sodeloval pri organizaciji društva Slomšek, ki ga je skupaj s pok. p. Antonom Prešernom zvesto vodil. Med boleznijo p. Prešerna je bil msgr. dr. Jezernik imenovan na mesto prorektorja in kasneje rektorja Slovenika. Na njegovo pobudo je bila l. 1978 ustanovljena Slovenska teološka akademija v Rimu, s sedežem v Sloveniku. Poln življenjskega optimizma se ni nikoli bal nobenih težav, nobenih nasprotovanj in tudi nobenih podtikanj. V takšnih situacijah se je vedno znašel kot premočrten Slovenec in zgleden duhovnik.
Zaorati ledino nekega velikega dela, je vedno najtežje dejanje. Treba je imeti dovolj izkušenj, jasen pogled v prihodnost in tudi zvrhano mero poguma. Vsega tega je p. Anton Prešeren imel dovolj, da je tudi dvomljivce okoli sebe prepričal v nujnost ustanove za Slovence v Rimu. Marsikdo je bil takrat prepričan, da duhovnikom, ki želijo izpopolnjevati svojo bogoslovsko izobrazbo, zadošča možnost stanovati v tujih zavodih. Rojaku nadškofu Antonu Vovku je znal vliti poguma, da bodo tudi stroški, ki jih projekt prinaša, s pomočjo dobrotnikov pravočasno pokriti. Predvsem pa je videl dovolj daleč naprej: »duhovniški Zavod v Rimu predstavlja navzočnost slovenske Cerkve v središču vesoljne Cerkve.«
(se nadaljuje)
Avtor: Marko Benedik
Nessun commento:
Posta un commento