Slovenski zavod v Rimu! Zakaj prav v Rimu? Odgovor je preprost. Središče krščanstva je tudi najbolj primeren kraj za študij teologije in poglabljanja svetih znanosti. Rim je središče Cerkve. Študentje se navadijo čutiti s Cerkvijo, ob Petrovem sedežu se razvija in raste pristna ljubezen do Cerkve. Tako je zrasla v Rimu vrsta kolegijev in cerkvenih univerz.
Mnogi slovenski duhovniki so že od nekdaj izpopolnjevali svoje znanje v tujini. Mnogi teološki profesorji so si akademske naslove pridobili tudi na rimskih univerzah, toda stanovali so v tujih zavodih (Germanik, Tevtonik), kjer vzdušje ni bilo domače in kjer je bilo otežkočeno ustvarjanje prave povezanosti z domačo slovensko Cerkvijo.
Nekaj let pred drugo svetovno vojno je dr. Anton Korošec ob nekem obisku v Rimu sprožil misel za slovenski zavod in p. Prešernu dejal, naj poskrbi, da bi v Rimu dobil kak prostor za slovenske bogoslovce in duhovnike na višjih študijih, kakor imajo to že drugi narodi. Vatikan je takrat gradil na Via della Concilliazione dve veliki palači. In Korošec: »Glejte, da dobite v eni teh palač eno nadstropje za slovenski zavod,« ni pa razumel, da je to utopija.
Zadeva je nato nekaj let mirovala. V težkih medvojnih in predvsem povojnih časih so bili stiki z domovino dokaj težavni in redki. Toda vsi, ki so skrbeli za duhovno in strokovno oblikovanje slovenskih duhovnikov, so čutili potrebo po obnovi profesorskega kadra, ki se je po vojni z odhodom mnogih strokovnjakov v tujino, močno skrčil. P. Anton Prešeren je imel žive stike z mladimi slovenskimi duhovniki, ki so se med vojno izšolali na papeški univerzi Urbaniana in stanovali v zavodu Propaganda Fide. Dolga leta je bil njihov spovednik. Počasi so že zasedali odgovorna mesta in postajali profesorji ali uradniki na papeških ustanovah. Med njimi je našel tudi somišljenike, ki so podpirali zamisel o slovenskem duhovniškem zavodu v Rimu. Prvi med njimi je bil takrat mladi dr. Maksimilijan Jezernik, asistent pri vodstvu zavoda Propagande Fide.
Januarja 1960 je prvič prišel v Rim ad limina ljubljanski škof msgr. Anton Vovk. Tedaj so se na veliko pogovarjali tudi o zavodu. Škof se je natančno informiral o vseh vidikih, predvsem ali naj bo zavod namenjen samo duhovnikom iz matične domovine ali tudi vsem Slovencem po svetu, kdo naj bodoči zavod vodi in podobno. Škof Vovk je bil mnenja, da bo zavod zaživel in obstal le, če ga bodo vodili kakšni redovniki, konkretno jezuiti. Skrbelo ga je predvsem vzdrževanje, če bodo nosilci projekta škofje sami. Po posvetovanjih sta mu p. Prešeren in p. Zore (tednji ekonom kurije) dopovedala, da imajo jezuiti v Rimu že preveč hiš in tudi zavod mora biti široko zasnovana, vseslovenska zadeva. Tudi sredstva za uresničitev tega načrta bodo laže zbrali, če bo nosilec projekta zadeva škofov. Škof Vovk je zadevo Slovenski duhovniški zavod v Rimu predal v roke p. Prešernu, ki je vzel za svetovalca jezuita dr. Jakoba Žiberta.
Ideja je šla naprej. Tudi po posvetovanju z jezuitskim generalom p. Janom Janssensom je bila vložena prošnja za ustanovitev Slovenskega cerkvenega zavoda v Rimu. Kdaj točno je bila prošnja vložena, ni znano. Vsekakor je odgovor prišel kmalu. Dopis Kongregacije za semenišča in univerzitetne študije nosi datum 4. julij 1960, št.1328/60 in je naslovljen na p. Prešerna, podpisal ga je kard. Pizzardo. Patra obveščajo, da je prošnja, ki jo je kongregaciji posredoval v imenu ljubljanskega škofa, ugodno rešena in izdano je začasno soglasje za ustanovitev kolegija. Tako bo mogel zaživeti že v akademskem letu 1960/61, na Via dei Colli. Dopis priporoča, naj čim prej pripravijo statut in pravila, potrebna za redno potrditev. Zelo zanimiv je zadnji odstavek dopisa. P. Prešeren je v prošnji navedel, da bi se zavod imenoval Institutum SS Cyrilli et Methodii. V odgovoru je zapisano, naj se zavod imenuje Convitto ecclesiastico Sloveno, ker sta imeni svetih slovanskih bratov uporabljeni tudi v naslovu neslavnega stanovskega društva duhovnikov v Sloveniji. Dejstvo enakega imena bi mogle komunistične oblasti v domovini zlorabiti.
P. Prešeren je škofu Vovku poročal o začasnem soglasju. Izrazil je veselje, »da imamo zdaj tudi Slovenci svoj zavod v Rimu,« kot Poljaki, Litvanci … Poroča, da je začasno v hiši na Via dei Colli prostora le za dva študenta, ki bosta na začetku akademskega leta prišla na študij v Rim iz Argentine. Posebno občutljivo je bilo vprašanje vodstva nastajajočega zavoda. Upravitelj hiše je bil dr. Pavel Robič, ne bi ga smeli obiti, a iz mnogih strani so nasprotovali njegovi kakršni koli vlogi pri vodstvu Zavoda. V pismu p. Prešernu, 5. oktobra 1960, dr. Pavel Robič piše, da se bo sam preselil v pritličje hiše na Via dei Colli 8 in da sam ne računa na kakšno vodstveno mesto v novem zavodu, ker so mu znana nasprotovanja njegovemu imenovanju. Pač pa bo za prvo leto z mašnimi štipendiji oskrbel prva dva gojenca in jima tako ponudil gmotno osnovo.
Na moč se je ponujal dr. Jože Jagodic, ki naj bi prišel to jesen v Rim z vzhodne Tirolske, kjer je bival v kraju Ainet pri Lienzu. Prav zato je p. Prešeren škofu Vovku predlagal, naj rektorja imenujejo slovenski ordinariji in se tako izognejo vsakim kritikam in zameram. Prvo vodstvo je potrdila Kongregacija: rektor p. Anton Prešeren, študijski prefekt dr. Janez Vodopivec in spiritual jezuit p. Karel Truhlar.
26. septembra 1960 je datirano pismo, v katerem škof Vovk p. Prešernu daje vsa pooblastila: »Lepo prosim - in imejte vsa pooblastila – da uredite vso zadevo Vi, ko ste že prevzeli skrb za izobrazbo mladih duhovnikov. Če ne morete vršiti opravil rektorja, si pač izberite pomoč prorektorja in po danih pametnih predlogih določite predvsem spirituala in ekonoma … Vse predstavnike smatrajte za potrjene, spremlja naj jih božja pomoč. Nujno prosim, da se piše točno kronika o nastanku in razvoju kolegija. To je zelo potrebno za poznejši statut in pravice.«
S posebnim dokumentom, datiranim 16. novembra 1960, pisanim v latinščini, škof Vovk daje p. Prešernu vsa pooblastila v zvezi s slovenskim duhovniškim zavodom v Rimu. Pooblastilo je bilo predvsem namenjeno za poslovanje s Kongregacijo za semenišča in univerzitetne študije.
Prav zanimivo je dejstvo, da je istega dne, 16. novembra 1960, v Clevelandu potekal sestanek slovenskih izseljenih duhovnikov v ZDA, na katerem so veliko govorili tudi o semenišču v Argentini. P. Prešernu, ki je bil škofov delegat za semenišče in hkrati delegat za slovenski zavod v Rimu, so sporočili: »Veliko raje kot semenišče v Argentini bomo podpirali slovenski kolegij v Rimu, ki naj bi postal naše središče v Rimu, katerega predstojnik bi bil zastopnik slovenskih škofov in kjer bi lahko mladi duhovniki iz domovine in tudi sinovi slovenskih emigrantov nadaljevali svoje študije.«
Po prejetih zagotovilih in skrbnih informacijah, kakor tudi po nalogu papeža Janeza XXIII., je Kongregacija za semenišča in cerkvene univerze kot sad dolgotrajnih prizadevanj 22. novembra 1960 izdala dekret št. 1328/60 o ustanovitvi:
»Collegium slovenorum in Urbe«
P. Anton Prešeren, ki je bil imenovan za prvega rektorja novoustanovljenega zavoda, je na božičnem praznovanju v dvorani palače Salviati, blizu Vatikana, decembra 1960, tudi kot duhovni voditelj katoliških Slovencev v Rimu, ves vesel prebral listino o ustanovitvi. Pater je v svojem govoru izrazil veselje in veselje vseslovenske Cerkve, da je prišlo do ustanovitve slovenskega zavoda v Rimu. Ob tem je tudi vse povabil k sodelovanju, da bi zavod čim prej v resnici zaživel. Namen Slovenika, je dejal p. Prešeren, je ta, »da bi slovenska Cerkev imela vedno dobre zidarje, ki vgrajujejo sebe, pri tem ko vgrajujejo v moči Svetega Duha druge.«
Slovenik je bil rojen, a ni imel ničesar: ni še imel svojih prostorov niti svojih prihodkov; ni še imel svojega statuta niti pravnega priznanja s strani italijanske države. So se pa takoj ob uradni ustanovitvi Zavoda začeli prijavljati donatorji in dobrotniki. Toda p. Prešeren je začel pogumno: na Via dei Colli, kjer je bila »slovenska begunska hiša«, so izpraznili drugo nadstropje in prvi študentje so prišli že v akademskem letu 1960/61. Iz Argentine sta bila to Franček Prijatelj in Bogdan Makovec, ki se jima je naslednje leto 1961 pridružil še France Bergant. Nekaj časa so stanovali v prej imenovani hiši. Potem pa so se morali, zaradi nesoglasij z vodstvom hiše, izseliti. Začasna rešitev so bili prostori pri Kongregaciji za misijone na Via della Consolata. Štefan Steiner je kot prvi podiplomski študent iz domovine stanoval v zavodu Damascenum, doktoriral je l. 1961 na Lateranski univerzi, l. 1965-1966 pa je bil tudi član Slovenika.
(se nadaljuje)
Avtor: Marko Benedik
.
Nessun commento:
Posta un commento