Skrito služenje p. Maksimilijana Žitnika

V ponedeljek so v papeškem kolegiju Russicum predstavili knjigo Duhovni oče – služiti na skrivnem, v kateri je p. Lojze Cvikl skupaj s sodelavci predstavil življenjsko zgodbo jezuita p. Maksimilijana Žitnika. Knjiga predstavlja najpomembnejša patrova življenska obdobja ter njegovo znanstveno, pastoralno in duhovno delo. Poseben vtis pa bralcu pustijo številna pričevana ljudi, ki so se s patrom srečali in jih je ta spremljal na znanstveni ali duhovni poti. Patrovo življenje je bilo prepleteno s služenjem ter predanostjo Bogu in bližnjim, po vsem svetu je znan po svojem študiju in znanstvenem raziskovanju.
Kljub znanstvnim naporom se zdi, da se bodo vsi patra spominjali predvsem kot duhovnega očeta, kot duhovnika, ki je živel iz evharistije. Kardinal Franc Rode je ob predstavitvi knjige poudaril, da je bil p. Žitnik mož tišine, polne posebne duhovne globine. Ta je žarela na njegovem obrazu. Prežeta je bila z božjo prisotnostjo, močnejša od besed. Bil je podoba, ki vabi k posnemnju. »Velikost dežele se meri po tem, kar je dala svetu. Pater je bil eden naših in danes smo lahko ponosni,« je z zanosom dodal kardinal.
Nadškof dr. Luís F. Ladaria, profesor, danes tudi tajnik kongregacije za nauk vere, se p. Žitnika kot svojega nekdanjega kolega z Gregoriane spominja kot izjemno uglajenega moža, ki je izžareval veselje, ne površinsko, ampak tisto, ki prihaja iz globine srca. Ne more pozabiti ljubeznivosti, s katero je pater znal prositi in se zahvaliti.
Znanstveno delo p. Žitnika je predstavil rektor papeške univerze Gregoriane p. Gianfranco Ghirlanda. P. Žitnik se je rodil leta 1920 v Črešnjevcu blizu Slovenske Bistrice, v Rim je prišel leta 1939 in 1946 na Gregoriani doktoriral s tezo o Janezu Zlatoustem. 1953 je vstopil k jezuitom, naredil noviciat v Avstriji, in tam tudi začel s poučevanjem fundamentalne teologije. 1959 se je vrnil v Rim in na Gregorini postal predavatelj zakramentalne teologije za bogoslovce, kasneje pa tudi grških očetov drugega stoletja za specializante dogmatike. 1974 je sprejel zadolžitve v knjižnici fakultete, se 1993 upokojil, a so ga 1997 s 77 leti imenovali za voditelja gregorianske knjižnice z milijon knjigami, kar je bila nedvomno težka zadolžitev. Veliko moči in časa je posvetil zbiranju gradiva s področja zakramentalne in širše teologije in nekaj let tudi skrbel za recenzije novih knjig.
Študentje se ga spominjajo po tihi prisotnosti v knjižnici, kjer je bil brez prediha na razpolago za pomoč. Radi so se obračali nanj, saj je bil preizkušeno zanesljiv svetovalec pri premagovanju študijskih ovir.
Rektor univerze je poudaril, kako je p. Žitnik vse naloge, ki so mu jih zaupali sprejemal z veliko ponižnostjo in razpoložljivostjo. »Če bi ga moral opisati le z nekaj besedami, bi rekel, da je bil pater ljubezniv, gostoljuben, vesel, potrpežljjiv in predan,« je sklenil rektor Gregoriane.
Arhimandrit Nifon Vasilakis s Krete je predstavil p. Žitnika kot duhovnega voditelja. Patra je ocenil kot izjemenega vodnika duš, preprostega, a karizmatičnega moža s čutom za sočloveka. »Iz njegove drže sem bral Kristusovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje,« je poudaril. Bil je razgledan človek, poglobljenega razmišljanja, bil je mož modrosti, asket, pristen in vedno pozitiven.
Zadnja leta življenja, ki ga je sklenil 29. decembra 2006, je p. Žitnik preživel v Russicumu. Ob koncu večera je tako rektor Russicuma p. Lojze Cvikel prebral pismo jezuitskega generala, v katerem želi, da se knjižnico Rusicuma, ki jo je p. Žitnik obnovil in preuredil, poimenuje po pokojnem patru. V jej bo kot trajen spomin na patra ostala tudi pravkar izdana knjiga Še glasneje kot besede knjige pa bo še naprej govoril zapis, ki ga je zapustil pater v srcih ljudi, ki so ga poznali.