Na pepelnično sredo je dopolnil 90 let upokojeni rektor Slovenika, msgr. Maksimiljan Jezernik. S praznovanjem ob evharistični mizi in ob bratskem obedu smo to priložnost proslavili dvakrat. Prvo praznovanje je zbralo vse gojence, vodstvo in uslužbence Slovenika že na vigilijo obletnice. Zahvalili smo se g. Jezerniku in se z njim zahvalili za dar njegovega življenja, še posebej pa za trud služenja Sloveniku skozi več desetletij. Ob drugem praznovanju pa se je ob spoštovanem sorodniku zbral del njegove družine, mlajša sestra in nečaki. Bili so veseli, da lahko ob g. Milanu, kot ga poznajo oni, praznujejo ta visok jubilej.
Rektor Slovenika g. Mihelčič nas je ganil s prisrčno zahvalo msgr. Jezerniku, ki po njegovih besedah izpolnjuje evangeljsko vodilo "Kdor je prvi med vami, naj bo vsem služabnik." Msgr. Jezernik, naš Misijonar, to gotovo je s svojo molitvijo in zgledom.
Danes s ponosom ocenjujem, kakšna osebnost je ta g. Maksimiljan, po naše g. Milan!
RispondiEliminaKolikokrat sva se pogovarjala v njegovem rojstnem kraju na Ponikvi pri Žalcu. Jaz sem njegova sorodnica ( moj mali stric) in v tem smislu mi je nič kolikokrat nagovarjal, pridi že enkrat v Rim, v moje kraljestvo Via apia-Slovenik. Boš videla, kaj sem napravil.
Resnično je bil bogat z nič denarja, ustvariti toliko. Prosil je donatorje po vsem svetu, kajti bil je misijonar. Potoval je po vsem svetu. Bil je močen človek na duši in na telesu, črpal je moč v veri.
Uresničeval je vse, kar si je začrtal, tudi svojo izobrazbo je dvignil visoko nad nami. Kot učen mož se je ob raznih klicih iz celega sveta pogovarjal v vseh mogočih jezikih. Nekoč mi je pripovedoval, da ga kličejo sredi noči razni prijatelji in ga vprašam, ja, kaj pa jezik? On mi odgovori: v kakršnem jeziku kliče, v takem mu odgovorim. To se pravi, vse je znal in z vsakemu se je lahko pogovarjal, bil je svetovni gospod.
Zelo rad je imel svoj rojstni kraj, prav občudoval ga je. Zelo so mu bile všeč vaške kapelice. Pri nas doma smo jo ravno renovirali, kar je bil zelo vesel, in se je z nami tudi fotografiral.
Zdaj živi v Sloveniji v lepem domu za starejše pri Sv. Jožefu v Celju.
Mnogo je naredil za širjenje vere pri nas in po svetu. Vesel je bil, ker je Vatikan prvi priznal samostojno Slovenijo. Toda, kar kmalu je spoznal, da njena pot ne gre tako, kot bi morala iti.
Srečna sem, da sem se mnogokrat pogovarjala z njim, tudi prepevala, zato naj mu Bog njegove zadnje dni življenja pokloni v luči vere, upanja in ljubezni!
Njegova nekdanja vaščanka Strahovnik Marija iz Ponikve pri Žalcu